Marko A. Kovačič: Sprehod po salonu polpretekle zgodovine

Javka pri Rdeči zvezdi Marka A. Kovačičaje tokrat v Trbovljah, v osrčju nekdaj proletarskih in revolucionarnih Rdečih revirjev.

To morate videti vsaj enkrat!

SAJ PO TEM NE BOSTE MOGLI NIKOLI VEČ!

Sprehod z umetnikom- jesen 2021

31.8. Torek ob 17h v okviru festivala Rdečih Revirjev

5.9. Nedelja ob 17h

11.9. Sobota ob 17h

Naslov: Tovarna Mehanike – Ropotarn’ca, Trg revolucije 23, Trbovlje

Videli bomo doslej najkompleksnejšo uprizoritev nekega dolgega in fascinantnega procesa, ki je zaobjel družbena obdobja polna protislovij in paradoksov skozi umetnost. Premišljali bomo, kaj nam pove ta izbrani, a dokaj široki, diapazon prikazni iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Raziskovali bomo instalacije, artefakte, kipe, plakate, knjige, pozabljene in zavržene predmete. Spraševali se bomo o kontekstih, rekonstrukcijah in fikcijah v nenehnem dialogu s časom in prostorom.

Prijave na Marko 031 563 971 ali marko.komarko@gmail.com
Za skupino 5 ali več možen obisk po dogovoru.

Prihod možen tudi z vlakom:
LJ 14:45 – Trbovlje 15:28
Trbovlje 18:55 – LJ 19:43

Več:

O razstavi in delu Marka v tekstih spodaj:

Marko A. Kovačič: Javka pri Rdeči zvezdi – Trbovlje 2021

Barbara Borčić: Kabinet čudes

Prejšnje postavitve Javke

INSTAGRAM: @marko.a.kovacic

YOUTUBE: KANAL: https://www.youtube.com/channel/UCclnfRPzSb3GGcnlDZJAz1A

Koprodukcija: društvo Gibatorij, Katjuša Kovačič

Fotografije: Robert Ograjenšek

V JAVKI PRI RDEČI ZVEZDI – TRBOVLJE 2021 se ukvarjam s časovnimi konteksti, rekonstrukcijami in fikcijami, kjer so stvari nenehno v dialogu s časom in prostorom. Postavitev sestavlja vrsta instalacij in ambientov, ki skupaj tvorijo kompleksno celoto. Njihovo prostorsko in časovno umeščenost bom zasnoval glede na točko tukaj in zdaj v trojnem prostorsko-časovnem razmerju: pred, zdaj in po. …

Zadnji dve leti imam delovni atelje v Trbovljah, kamor sem se delno preselil. V ateljeju, ki se nahaja v bivši tovarni Mehanika – zdaj Ropotarn’ci, sem postavil celostno instalacijo svojih novih in preteklih del in artefaktov. Prostor sem spremenil v muzej – salon, ki je odprl za javnost kot družbeni in družabni prostor dialoga in konfrontacije.

V mojem delu že leta sledim transformaciji kulturnih in družbenih sistemov. Še prav posebej se te transformacije zrcalijo v Trbovljah, nekdaj močnem industrijskem središču v t. i. Rdečih revirjih. Doslej sem že dokumentiral propad in zapiranje elektrarn in rudnikov po Sloveniji in naredil vrsto video in fotografskih posnetkov ter svoja dognanja strnil v interaktivni instalaciji Izgubljeni horizont v Galeriji Kapelica v Ljubljani leta 1997.

V JAVKI PRI RDEČI ZVEZDI – TRBOVLJE 2021 se ukvarjam s časovnimi konteksti, rekonstrukcijami in fikcijami, kjer so stvari nenehno v dialogu s časom in prostorom. Postavitev sestavlja vrsta instalacij in ambientov, ki skupaj tvorijo kompleksno celoto. Njihovo prostorsko in časovno umeščenost bom zasnoval glede na točko tukaj in zdaj v trojnem prostorsko-časovnem razmerju: pred, zdaj in po.

Po (»prihodnost«) predstavlja projekt Civilizacija Plastosov: mehanično-organska bitja (preživela katastrofo v sibirskem mestu Katastropolis) in njihovi obredni instrumenti, npr. Energotron in Hrupofon, ki je hkrati, podobno kot t. i. Malevičeve strune, tudi kompleksen inštrument, s katerim izvajam performanse in koncerte (npr. v Slovenski kinoteki ob predvajanju svojega nemega filma Casus Belli leta 2016). Pred (»preteklost«) seprikazuje s pomočjo videodokumentacije in mojega komentarja. Zdaj (»sedanjost«) je osredinjen nainteraktivno instalacijoIzgubljeni horizontin mojo muzejsko zbirko Javka pri rdeči zvezdi. Pri vseh postavitvah sem dodal nova dela in nove razmisleke, denimo, Hruporon, Peti element, Sveta jeza in še neimenovana dela. V salonu sem posebno pozornost namenil obiskovalcem in ne bom pozabil niti na humor, ki ga ob družbeni angažiranosti in vizualni izkušnji premorejo moje mizanscene, kalejdoskopske podobe in majhni detajli. Teme bodo naslednje: zgodba o televiziji, učinki kolektivne pozabe, zgodba o muzeju, med osebnim in kolektivnim, med zasebnim in javnim, kako se spominjamo in kako načrtujemo, utopije, distopije in retrotopije …

Pri tem se navezujem tudi na ikonično umetnino 20. stoletja, ki je zamajala verjetje v človeški napredek. Gre za podobo Angelus Novus, ki jo je naredil Paul Klee leta 1920. V deveti tezi eseja O pojmu zgodovine, ki ga je Walter Benjamin dokončal leta 1940, pa ta Kleejeva slika nastopa kot prispodoba zgodovinskega napredka – kot angel zgodovine, ki z obličjem, obrnjenim v preteklost za sabo vidi sama razdejanja in ruševine, vztrajni piš pa ga nosi naprej s hrbtom obrnjenim v prihodnost. Zygmunt Bauman vRetrotopiji pa sugerira, da se je angel obrnil stran od prihodnosti, ki ne prinaša nič dobrega.

Moja dosedanja umetniška praksa – performansi, instalacije, asemblaži, brikolaži, kolaži in video filmi –, temelji na estetiki najdenih in izbranih predmetov, oblik in vsebin, predelanih ter z artefakti in umetninami dopolnjenih sestavljankah. To so različni (marginalni) predmeti, ki so povezani z mojo osebno in našo kolektivno polpreteklo zgodovino. Reciklirani izkušnji spomina dodajam novo vrednost in s tem novi pomen, ko predmetom spreminjam obliko, jih reinterpretiram ter postavljam v nove kompozicije. Iz odsluženih sodobnih potrošniških predmetov, ki so postavljeni v različne mehanizme in sestavljenke, ustvarim ambiente, ki so možna posledica kaosa sodobne družbe in ki lahko sprožajo nelagodje, hkrati pa nudijo »užitek ob gledanju«.

Marko A. Kovačič

BARBARA BORČIĆ: KABINET ČUDES

Projekti Marka A. Kovačiča vseskozi računajo na pozornega gledalca, ki se ne zadovolji zgolj z bežnim pogledom, temveč je pripravljen tudi nekaj investirati in najti skrite podobe in neštete povezave. Hkrati umetnik v svoje celostne instalacije vpeljuje dramaturgijo gledanja in gledalca ves čas vodi iz ene situacije v drugo.

Instalacije so prepojene s spominom in s tem z zgodovino – pa naj gre za kolektivno zgodovino in imaginarij iz mladosti avtorjeve generacije (najdeni, oblikovani in predelani predmeti, znaki, simboli socialistične preteklosti) ali za osebno mitologijo (večletna avtorjeva produkcija: podobe, predmeti in oblačila iz performansov, videov in razstav). Kovačičeva umetniška praksa ima skratka opraviti z razumevanjem zgodovine (umetnosti) kot večplastnega izkustvenega polja, pri čemer izgrajeni modeli, metafore in metonimije odpirajo umetnost v videnje, asociacije, spominjanje. Elementi igre, zapeljevanja in presenečenja, fizično in mentalno premagovanje ovir, pasti in ugank, razbiranje in povezovanje neštetih detajlov – vse to se zgosti v nekakšni sodobni obliki Kunstkammer. Mrežo, polno referenc, je mogoče uporabiti kot zemljevid, s katerim ponovno prehodimo svet in obiščemo še neraziskane teritorije. Čudež vsakega predmeta pa zmerom vsebuje tudi konotacijo groze, ki iz absurdnih in nenadzorljivih pomenov tvori sistem. ‘Živi’ (preparirani) primerki iz narave so v Kovačičevem muzeju kot v nekakšnem arheološkem najdišču nerazpoznavno pomešani z neživimi (artikli pop kulture, množične proizvodnje in ideologije ter s fragmenti avtorjeve umetniške produkcije) in postavljeni v kontradiktorna razmerja. Hkrati avtor postavi skupaj staro in novo, nekaj, kar lahko imenujemo preteklost in sedanjost, lahko pa tudi prihodnost. Relativnosti prostora se pridruži relativnost časa, spomina in zgodovine, pa tudi relativnost optičnega zaznavanja in miselnega spoznanja. Umetnik skratka vpeljuje lastno logiko, da bi se izognil prevladujoči logični realnosti. Vsak projekt je potovanje po neprehodni deželi, v kateri postane posamezni predmet priložnost za konfrontacijo, za rendez-vous z gledalcem.

Umetnik je postal zbiralec in bricoleur, sam akt zbiranja pa pomemben vidik umetniške kreacije in njen konstitutivni del. V politično, ekonomsko in simbolno nestabilnem svetu je na umetniku kot posamezniku, da raziskuje zmožnost, moč in nemoč starih in novih sistemov, znakov in pravil in išče nove oblike komunikacije. To umetniško produkcijo bi lahko označili za sodoben, duhovit bricolage, v katerem umetnost ne govori v govorici preteklosti, temveč je kot virus, ki modificira vsa nadaljnja sporočila. Vendar je zbirateljstvo le en segment umetnikove kreativnosti.

Ljudje že od nekdaj zbiramo in skrbno hranimo različne predmete, spomine, fotografije… Na prizorišču vsakdana – med množico stvari in predmetov – poskušamo vzpostaviti razmerja, skonstruirati ‘alternativo’ svetu in zgodovini, si prilastiti nekatere od stvari sveta in jim dati osebno vrednost. V umetnosti sta posledici te prilastitve mimesis in reprezentacija, zgodovinske avantgarde pa so vzpostavile reinterpretacijo. Ready made – zavrženi, najdeni, že izdelani predmet, njegov koncept in vključevanje v umetniški kontekst pa je imel nesluten vpliv in daljnosežne posledice za umetnost in njeno percepcijo in interpretiranje. Nenazadnje je pripeljal tudi do vprašanj o statusu avtorstva, originalnosti, avtentičnosti, kopije, simulacrum in reprodukcije. Koncept ready made in tudi sam termin sta se sčasoma spremenila in razširila – kakor bi ime samo dopustilo konceptu, da je presegel okvire lastne definicije. Predvsem pa je ready made del procesa, koncept, umetniška kategorija…