POSTAVITEV ARHIVA: Javka pri Rdeči zvezdi 2021

Marko A. Kovačič: Sprehod po salonu polpretekle zgodovine

Javka pri Rdeči zvezdi Marka A. Kovačičaje tokrat v Trbovljah, v osrčju nekdaj proletarskih in revolucionarnih Rdečih revirjev.

To morate videti vsaj enkrat!

SAJ PO TEM NE BOSTE MOGLI NIKOLI VEČ!

Sprehod z umetnikom- jesen 2021

31.8. Torek ob 17h v okviru festivala Rdečih Revirjev

5.9. Nedelja ob 17h

11.9. Sobota ob 17h

Naslov: Tovarna Mehanike – Ropotarn’ca, Trg revolucije 23, Trbovlje

Videli bomo doslej najkompleksnejšo uprizoritev nekega dolgega in fascinantnega procesa, ki je zaobjel družbena obdobja polna protislovij in paradoksov skozi umetnost. Premišljali bomo, kaj nam pove ta izbrani, a dokaj široki, diapazon prikazni iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Raziskovali bomo instalacije, artefakte, kipe, plakate, knjige, pozabljene in zavržene predmete. Spraševali se bomo o kontekstih, rekonstrukcijah in fikcijah v nenehnem dialogu s časom in prostorom.

Prijave na Marko 031 563 971 ali marko.komarko@gmail.com
Za skupino 5 ali več možen obisk po dogovoru.

Prihod možen tudi z vlakom:
LJ 14:45 – Trbovlje 15:28
Trbovlje 18:55 – LJ 19:43

Več:

O razstavi in delu Marka v tekstih spodaj:

Marko A. Kovačič: Javka pri Rdeči zvezdi – Trbovlje 2021

Barbara Borčić: Kabinet čudes

Prejšnje postavitve Javke

INSTAGRAM: @marko.a.kovacic

YOUTUBE: KANAL: https://www.youtube.com/channel/UCclnfRPzSb3GGcnlDZJAz1A

Koprodukcija: društvo Gibatorij, Katjuša Kovačič

Fotografije: Robert Ograjenšek

V JAVKI PRI RDEČI ZVEZDI – TRBOVLJE 2021 se ukvarjam s časovnimi konteksti, rekonstrukcijami in fikcijami, kjer so stvari nenehno v dialogu s časom in prostorom. Postavitev sestavlja vrsta instalacij in ambientov, ki skupaj tvorijo kompleksno celoto. Njihovo prostorsko in časovno umeščenost bom zasnoval glede na točko tukaj in zdaj v trojnem prostorsko-časovnem razmerju: pred, zdaj in po. …

Zadnji dve leti imam delovni atelje v Trbovljah, kamor sem se delno preselil. V ateljeju, ki se nahaja v bivši tovarni Mehanika – zdaj Ropotarn’ci, sem postavil celostno instalacijo svojih novih in preteklih del in artefaktov. Prostor sem spremenil v muzej – salon, ki je odprl za javnost kot družbeni in družabni prostor dialoga in konfrontacije.

V mojem delu že leta sledim transformaciji kulturnih in družbenih sistemov. Še prav posebej se te transformacije zrcalijo v Trbovljah, nekdaj močnem industrijskem središču v t. i. Rdečih revirjih. Doslej sem že dokumentiral propad in zapiranje elektrarn in rudnikov po Sloveniji in naredil vrsto video in fotografskih posnetkov ter svoja dognanja strnil v interaktivni instalaciji Izgubljeni horizont v Galeriji Kapelica v Ljubljani leta 1997.

• 

• 

• 

• 

• 

V JAVKI PRI RDEČI ZVEZDI – TRBOVLJE 2021 se ukvarjam s časovnimi konteksti, rekonstrukcijami in fikcijami, kjer so stvari nenehno v dialogu s časom in prostorom. Postavitev sestavlja vrsta instalacij in ambientov, ki skupaj tvorijo kompleksno celoto. Njihovo prostorsko in časovno umeščenost bom zasnoval glede na točko tukaj in zdaj v trojnem prostorsko-časovnem razmerju: pred, zdaj in po.

Po (»prihodnost«) predstavlja projekt Civilizacija Plastosov: mehanično-organska bitja (preživela katastrofo v sibirskem mestu Katastropolis) in njihovi obredni instrumenti, npr. Energotron in Hrupofon, ki je hkrati, podobno kot t. i. Malevičeve strune, tudi kompleksen inštrument, s katerim izvajam performanse in koncerte (npr. v Slovenski kinoteki ob predvajanju svojega nemega filma Casus Belli leta 2016). Pred (»preteklost«) seprikazuje s pomočjo videodokumentacije in mojega komentarja. Zdaj (»sedanjost«) je osredinjen nainteraktivno instalacijoIzgubljeni horizontin mojo muzejsko zbirko Javka pri rdeči zvezdi. Pri vseh postavitvah sem dodal nova dela in nove razmisleke, denimo, Hruporon, Peti element, Sveta jeza in še neimenovana dela. V salonu sem posebno pozornost namenil obiskovalcem in ne bom pozabil niti na humor, ki ga ob družbeni angažiranosti in vizualni izkušnji premorejo moje mizanscene, kalejdoskopske podobe in majhni detajli. Teme bodo naslednje: zgodba o televiziji, učinki kolektivne pozabe, zgodba o muzeju, med osebnim in kolektivnim, med zasebnim in javnim, kako se spominjamo in kako načrtujemo, utopije, distopije in retrotopije …

Pri tem se navezujem tudi na ikonično umetnino 20. stoletja, ki je zamajala verjetje v človeški napredek. Gre za podobo Angelus Novus, ki jo je naredil Paul Klee leta 1920. V deveti tezi eseja O pojmu zgodovine, ki ga je Walter Benjamin dokončal leta 1940, pa ta Kleejeva slika nastopa kot prispodoba zgodovinskega napredka – kot angel zgodovine, ki z obličjem, obrnjenim v preteklost za sabo vidi sama razdejanja in ruševine, vztrajni piš pa ga nosi naprej s hrbtom obrnjenim v prihodnost. Zygmunt Bauman vRetrotopiji pa sugerira, da se je angel obrnil stran od prihodnosti, ki ne prinaša nič dobrega.

Moja dosedanja umetniška praksa – performansi, instalacije, asemblaži, brikolaži, kolaži in video filmi –, temelji na estetiki najdenih in izbranih predmetov, oblik in vsebin, predelanih ter z artefakti in umetninami dopolnjenih sestavljankah. To so različni (marginalni) predmeti, ki so povezani z mojo osebno in našo kolektivno polpreteklo zgodovino. Reciklirani izkušnji spomina dodajam novo vrednost in s tem novi pomen, ko predmetom spreminjam obliko, jih reinterpretiram ter postavljam v nove kompozicije. Iz odsluženih sodobnih potrošniških predmetov, ki so postavljeni v različne mehanizme in sestavljenke, ustvarim ambiente, ki so možna posledica kaosa sodobne družbe in ki lahko sprožajo nelagodje, hkrati pa nudijo »užitek ob gledanju«.

Marko A. Kovačič

BARBARA BORČIĆ: KABINET ČUDES

Projekti Marka A. Kovačiča vseskozi računajo na pozornega gledalca, ki se ne zadovolji zgolj z bežnim pogledom, temveč je pripravljen tudi nekaj investirati in najti skrite podobe in neštete povezave. Hkrati umetnik v svoje celostne instalacije vpeljuje dramaturgijo gledanja in gledalca ves čas vodi iz ene situacije v drugo.

Instalacije so prepojene s spominom in s tem z zgodovino – pa naj gre za kolektivno zgodovino in imaginarij iz mladosti avtorjeve generacije (najdeni, oblikovani in predelani predmeti, znaki, simboli socialistične preteklosti) ali za osebno mitologijo (večletna avtorjeva produkcija: podobe, predmeti in oblačila iz performansov, videov in razstav). Kovačičeva umetniška praksa ima skratka opraviti z razumevanjem zgodovine (umetnosti) kot večplastnega izkustvenega polja, pri čemer izgrajeni modeli, metafore in metonimije odpirajo umetnost v videnje, asociacije, spominjanje. Elementi igre, zapeljevanja in presenečenja, fizično in mentalno premagovanje ovir, pasti in ugank, razbiranje in povezovanje neštetih detajlov – vse to se zgosti v nekakšni sodobni obliki Kunstkammer. Mrežo, polno referenc, je mogoče uporabiti kot zemljevid, s katerim ponovno prehodimo svet in obiščemo še neraziskane teritorije. Čudež vsakega predmeta pa zmerom vsebuje tudi konotacijo groze, ki iz absurdnih in nenadzorljivih pomenov tvori sistem. ‘Živi’ (preparirani) primerki iz narave so v Kovačičevem muzeju kot v nekakšnem arheološkem najdišču nerazpoznavno pomešani z neživimi (artikli pop kulture, množične proizvodnje in ideologije ter s fragmenti avtorjeve umetniške produkcije) in postavljeni v kontradiktorna razmerja. Hkrati avtor postavi skupaj staro in novo, nekaj, kar lahko imenujemo preteklost in sedanjost, lahko pa tudi prihodnost. Relativnosti prostora se pridruži relativnost časa, spomina in zgodovine, pa tudi relativnost optičnega zaznavanja in miselnega spoznanja. Umetnik skratka vpeljuje lastno logiko, da bi se izognil prevladujoči logični realnosti. Vsak projekt je potovanje po neprehodni deželi, v kateri postane posamezni predmet priložnost za konfrontacijo, za rendez-vous z gledalcem.

Umetnik je postal zbiralec in bricoleur, sam akt zbiranja pa pomemben vidik umetniške kreacije in njen konstitutivni del. V politično, ekonomsko in simbolno nestabilnem svetu je na umetniku kot posamezniku, da raziskuje zmožnost, moč in nemoč starih in novih sistemov, znakov in pravil in išče nove oblike komunikacije. To umetniško produkcijo bi lahko označili za sodoben, duhovit bricolage, v katerem umetnost ne govori v govorici preteklosti, temveč je kot virus, ki modificira vsa nadaljnja sporočila. Vendar je zbirateljstvo le en segment umetnikove kreativnosti.

Ljudje že od nekdaj zbiramo in skrbno hranimo različne predmete, spomine, fotografije… Na prizorišču vsakdana – med množico stvari in predmetov – poskušamo vzpostaviti razmerja, skonstruirati ‘alternativo’ svetu in zgodovini, si prilastiti nekatere od stvari sveta in jim dati osebno vrednost. V umetnosti sta posledici te prilastitve mimesis in reprezentacija, zgodovinske avantgarde pa so vzpostavile reinterpretacijo. Ready made – zavrženi, najdeni, že izdelani predmet, njegov koncept in vključevanje v umetniški kontekst pa je imel nesluten vpliv in daljnosežne posledice za umetnost in njeno percepcijo in interpretiranje. Nenazadnje je pripeljal tudi do vprašanj o statusu avtorstva, originalnosti, avtentičnosti, kopije, simulacrum in reprodukcije. Koncept ready made in tudi sam termin sta se sčasoma spremenila in razširila – kakor bi ime samo dopustilo konceptu, da je presegel okvire lastne definicije. Predvsem pa je ready made del procesa, koncept, umetniška kategorija…

Strašila

This slideshow requires JavaScript.

STRAŠILA

Marko A. Kovačič, Brane Ždralo

Strašilo je umetniški objekt, ki asociira na tradicionalni etnološki predmet – poljsko strašilo. Avtorja ga na novo kontekstualizirata in preimenujeta v urbano-ruralni predmet. Ta črpa formalne navdihe znotraj futurizma, konstruktivizma in suprematizma oz. modernizma. Ne zadovoljuje samo z estetsko vrednostjo predmeta, ampak jo nadgrajuje z uporabno vrednostjo, funkcijo odganjanja škodljivcev … V naključnem gibanju rotirajoči se objekt, mobile, je v soodvisnosti od naravnega okolja, saj se napaja z naravnimi viri. Narava v tem objektu v sodelovanju z mehaniko, elektroniko in umetnostjo ustvarja novo ‘urbano opremo’. Sodobna skulptura se odziva tudi na mimoidoče in ustvarja nepredvidljive zvoke in svetlobne učinke. Pet objektov bo umeščenih na travnike in njive ob PST-ju (Pot spominov in tovarištva). Na ta način širijo polje umetniškega prostora, razkrivajo mesto kot celovito enoto in izpostavljajo njegovo herojsko zgodovino.
 
Za opus MARKA KOVAČIČA je značilen poudarjen interdisciplinaren pristop kot tudi izrazita večmedijskost. Pogosto se spogleduje z industrijsko ikonografijo in socialistično simboliko; njegovo dosedanje delo aludira na historične avantgarde, pogosto pa tudi na utopizme. Pri svojih kiparsko-ambientalnih stvaritvah pogosto izrablja princip reciklaže, ki ostaja tudi ena ključnih karakteristik kasnejših projektov, s katerimi je sodeloval tudi na Svetlobni gverili.

BRANE ŽDRALO je inženir elektrotehnik, zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko. V umetniških projektih raziskuje možnosti reciklaže računalniških komponent in ostankov tiskarskih procesov v kombinaciji z različnimi elektronskimi vezji in svetlobnimi viri. Navdihujeta ga futurizem in znanstvena fantastika, v svojih raziskovanjih pa se loteva vprašanja časa, prostora, interaktivnosti in novih dimenzij. V tandemu z Markom Kovačičem je soustvaril projekte Prometejeve iskre in Fatamorgana (Svetlobna gverila, 2010 in 2011) .

Gynealogica Dyslectica (Marko A. Kovačič in Aleksandra Keka Čalić)

»Razstava Gynealogica Dyslectica doktorice dentalne medicine Aleksandre Keke Čalič in umetnika Marka A. Kovačiča spada v tisto polje sodobnih raziskovalnih umetniških praks, ki vektorsko prečkajo meje med različnimi mediji, med znanostjo in umetnostjo in, nenazadnje, med subjektom in objektom, ironično in humorno se poigravajoč na polju stomatoestetske protetike. V enem izmed dveh videov, ki je ključen za razumevanje celotne postavitve, je v središče raziskovanja postavljeno telo avtoričine matere, natančneje njena ustna votlina v katero je fizično implantiran fantazmagorični umetniški svet Marka A. Kovačiča – civilizacija Plastosov, »edinih preživelih bitij po veliki jedrski katastrofi v 23. stoletju, ki so jih strokovnjaki odkrili v Katastropolisu, mestu za Uralom«. Plastosi so tokrat s pomočjo 3d tehnologije skenirani in posneti v vosku, potem pa izliti v kovini in namesto zob vgrajeni v usta avtoričine matere. »

(Bojan Anđelković)

This slideshow requires JavaScript.

Gynealogia dyslectica je eksperimentalno delo, ki v skladu z oralno-kibernetskimi načeli raziskuje abstraktne (znanstvene) sisteme vsakdanjika. Kot raziskovalno polje si izbere linearno genealoško os mati – hči, katero sooči z razmerami vsakdanje profesionalne dentalne storitve. Le-to (dislektično) relativizira s umetniško kontekstualizacijo, praktične idejno-vizualne rezultate tega poskusa pa razširi do nivojev potencialne tržne niše.

Kibernetika , na splošno, raziskuje refleksno obnašanje regulatornih struktur socio-tehničnih družbenih elementov preko Upravljanja in Komuniciranja – preko Nadzorovanja, privzemajoč različne forme na vseh diskurzivnih ravninah. Mehanizem tovrstnega teoretskega delovanja se v praksi pogosto odvija na telesu, ki je danes postalo z možnostmi visoke tehnologije – možnost izbire. To se lahko kaže navzven kot vsesplošen družbeni fenomen gojenja narcisističnega telesa, vendar gre v resnici za ponotranjeno tendenco nadzora in manifestne samoizgradnje življenjskega stila skozi telesne režime. Gre za lažno pluralnost izbire – sublimirano v modus vivendi shizofrene fiziologije sodobnega človeka. Sublimirana, ubogljiva telesa, v funkciji Kapitala. Nenehno produkcijo drugosti in nenehno valorizacijo te drugosti, tj. njeno preobražanje v vrednost. Ti procesi se generirajo iz (pred)družbenih dispozicij samodejnega, perpetualnega vzgiba, tj. Proizvodnje, ki izvira iz stanja pred razlikovanjem človeka od ostale narave. Stanja stalno porajajoče ganjenosti nad vsako obliko življenja. V sodobni (post-oralni) socialni sferi se ta vzgib transformira v proces proizvodnje proizvodnih teles, obsedenih z željo, nasproti Ojdipu kot fantastični represiji istega. In sicer s pomočjo proizvodnje heterogenega užitka kot gonilne sile, s kreacijo in bolečino; proizvodnjo potrošnje, prekinitve in proizvodnjo zapisovanja. Zapisovanja, ki lahko ponovno prevzame reproduktivno vlogo v infarktičnem tokokrogu družbenega življenja ali pa ga depolarizira, v paralelne svetove in ekscentrične genealogije, v transplantirano zgodovino bodočnosti.

In ravno slednje je namen projekta Gynaeologia Dyslectica, ko v obliki znanstveno – umetniške razstave simbolno, socialno operativno poveže vsakdanjik medicinske znanosti, točneje dentalne implantologije, z reverzno zgodovino umetniškega sveta Plastosov, umetnika Marxa A.Kovačiča, na vse prej kot nevtralnih tleh oralnega teritorija Matere. Pri tem pa gre, seveda, povdarek na vsakdanjik, na telo – prostor, na historičnost ter legitimacijo pogleda kot generičnega svojstva. Gre, torej, za obliko dislektične logike, gre za mater-ialistično psihoanalizo; za Žensko in za Arheologijo.

(Aleksandra Keka Čalič)

Rdeča figura

Performans Rdeča Figura je bil izveden na koloniji Moja  zemlja- Staglinec (2008) in ob 16 letnici Metelkove mesta v Ljubljani (2009).
Antivojni motiv, ki je na žalost se kako aktualen, saj je zgodovina prepogosto kradla mladeniče iz vasi in jih posiljala na druge fronte v druge dežele. Rdeča Figura iz koruznega polja z lopato in grabljami vkoraka na prizorišče pred kmetijo, kjer se s pomočjo  asistenta zakoplje v zemljo.

VIDEO LINK:  http://vimeo.com/15324740

 

 

 

Hrupofon- zvočno hibridni objekt

V projektu Prometejeve iskre se Marko A. Kovačič, preko zvočno hibridnega objekta- Hrupofon, ukvarja z reciklažo, ki jo je problematiziral že v nekaterih preteklih projektih (Civilizacija Plastosov, Izgubljeni horizont, Ljubeči pogled – muzej, Javka pri Rdeči zvezdi). Tokrat je iz kosovnega materiala zgradil asemblaž – svetlobno-zvočni objekt, ki ga je razporedil v ambientalno celoto. Konstrukcijo recikliranega materiala je uporabil kot nosilce zvočnih sestavljank, nekakšen stroj za proizvajanje hrupa.

“Hrupa fizikalno ne moremo opredeliti, saj je v bistvu psihološki pojem; nimamo niti natančnega merila za njegovo nadležnost. Hrupa domala nihče ne mara in je več ali manj nezaželen zvok. S poglobljeno raziskavo smo v našem skrivnem laboratoriju z dolgoletnima sodelavcema, ing. Juvencijem Marinom, strokovnjakom na področju ciklično transformirane energije, in Jevgenijem Skavčenkom, strokovnjakom za gensko mehaniko, sicer pa ljubiteljem nenavadnih zvočnih pojavov, prišli do novih spoznanj pri potovanju po prostoru in času,” so zapisali umetnik Marko A. Kovačič in njegova znanstvena sodelavca.

VIDEO LINK:   http://vimeo.com/15343228

Paleoantropološki muzej

Kultura je seveda nekaj, kar pripada ljudem, to pa plastosi očitno niso; torej moramo razširiti pojem kultura ali vpeljati neko plastosoidno inačico kulture. Bojim se, da bo rezultat v obeh primerih isti: govorili bomo o kulturi plastosov.
(Milena White, avtorica knjige Homo plastoidus)

LINK: http://www.ljudmila.org/kovacic/plastos/muzej.htm

Civilizacija plastosov/Katastropolis

Civilizacija Plastosov iz Katastropolisa

Leta 2223 so strokovnjaki za raziskavo razdejane Azije odkrili ostanke neke civilizacije. V arheološkem najdišču, preživelem mestu Katastropolis, so naleteli na obstoj živih bitij, ki so jih poimenovali Plastosi. Tipične Plastose prepoznamo po kombinaciji človeških organov z organskimi deli drugih živih bitij in pogosto tudi po kombinaciji organskih in mehanskih delov.

Dr. Jevgenij Skavčenko na predavanju v Ljubljani, kjer je v svojem predavanju podal načelna nestrinjanja okrog odkritja in same zgodovine preživelega mesta – Katastropolis. Po njegovem mnenju imamo pri Plastosih opraviti z razumnimi bitji in ne kot trdi uradna znanost, ki obravnava Plastose kot potomce bitij, ki so se izrodili pri razmnoževanju na kontaminiranih področjih. Trdi, da jih nikakor ne smemo smatrati za duševne razvaline, ki niso uporabne za nič drugega kot za patološke in likantropske raziskave. Nezaslišano! Dr. Skavčenko celo predlaga, da termin kultura, ki načeloma pripada ljudem, raje razširimo ali pa vpeljemo njeno plastosoidno inačico.

Civilizacija Plastosov se nahaja severovzhodno za Uralom, blizu izliva reke Ob v morje. Strokovnjaki so ugotovili, da se je tam ustvarila posebna mikroklima, ki je omilila žarčenje, nastalo po katastrofi leta 2036. Preživeli so se po katastrofi zadrževali v območju rek in jezer. Pomikali so se proti severu, saj se je v severnem delu sibirske ravnine zaradi otoplitve sproščalo veliko vlage, ta pa je ustvarjala potrebno zaščitno plast pred smrtonosnimi žarki in ugodno mikroklimo za preživetje.

Kratka zgodovina naseljevanja

Prvi so v Katastropolis prispeli Skandinavci skupaj s preživelimi iz severnobaltiških držav (za lažje razumevanje so uporabljena stara zgodovinska evropska imena, sicer imajo Plastosi za te kraje svoja, za nas neizgovorljiva), ki so za obstoj varnega centra izvedeli takoj po katastrofi. To je bilo leta 2049. Drugi sta v mesto prišli srednje- in južnoevropska veja, ki sta se leta 2076 združili pod Uralom in nato skupaj nadaljevali pot ob njegovem vzhodnem robu navzgor. To je bilo leta 2069. Južnoevropsko vejo so sestavljali nekdanji Italijani, preživeli prebivalci celega Balkana, Panonske nižine, Turčije, Kavkaza, Ukrajine. Začasni center je bil ob Donavi (blizu Beograda), sicer pa so ves čas potovali proti jugu Urala. Srednjeevropsko vejo so sestavljali preživeli iz Nemčije, Danske, Švice, Poljske, Češke s središčem ob Labi (vzhodno od Prage). Zanje je bilo značilno usmerjanje v mehanizacijo, imeli so veliko pripomočkov za premikanje. Leta 2070 so se zaradi vse večjega onesnaženja odločili priključiti južnoevropski veji in so potovali zelo hitro. So domnevni ustanovitelji kulta hitrosti. Zadnji so v Katastropolis prišli preživeli iz Britanije, Portugalske, Španije in Francije. Njihov center je bil ob reki Seini, bili so zelo raznoliki, s kozmopolitsko kulturo. Jasnega trenda v operacijskih posegih očitno ni bilo, so pa razvili lastno letalstvo. Leta 2110 so baje začele vdirati ameriške raziskovalne skupine (kar z naše strani ni potrjeno), zato so se na referendumu, in ob dovoljenju Mestnega aktiva Katastropolisa, odločili za preselitev. V mesto so prileteli leta 2111. …

(Plastos, Časopis za genetsko mehaniko, anarhantropozoologijo in novo frenologijo, Forum Ljubljana & Umetnostna galerija Maribor, 2001)

LINK- foto/text: http://www.markokovacic.org/ljubeci_pogled/plastosi.htm

Duo Kovačič- Razigrana stolica

Marko in hči Katjuša Kovačič sta začela skupaj nastopati leta 2008.  Od takrat se skupaj pojavljata na številnih festivalih in dogodkih; Katjuša kot gibalka, plesalka in akrobatka ( s številnimi rekviziti), Marko s številnimi inštrumenti.  Skupaj nastopata kot uigran umetniški par, ki venomer pritegne poglede radovednega občinstva. Duo Kovačič v svojem »kabarjskem slogu« ne more ostati neopažen; duet se dobro znajde prav v vsakem prostoru, ob vsaki situaciji; tako v zunanjih prostorih (na trgu, ulici, ploščadi, parku), kot na odru (v gledališčih, kulturnih domovih, dvoranah).

Link: http://katjusakovacic.wordpress.com/

Svetlobna gverila 2010

Svetlobna gverila: Mesto! ( Nočna branja- del programa Ljubljana- svetovna prestolnica knjige 2010)

Marko Kovačič in Brane Ždralo

-Solarni svetlobni objekt omogoča nonstop javno branje; podnevi nas ščiti pred soncem, ponoči daje potrebno osvetlitev ( iz energije sončnih celic) in čtivo.

– Svetlobni objekt- Fatamorgana  združuje uporabnike parkovnih površin, sicer strogo ločene na dnevne in nočne, v enotno navdušeno bralstvo. Objekt je narejen iz recikliranih starih materialov, ki skupaj tvorijo pravcato palmovo oazo, sredi mestne puščave, za spokojno nočno branje.

Svetlobna gverila 2009