Zvezda

MARKO A. KOVAČIČ Zvezda?

Do smrti njegovega veličanstva pravzaprav nisem kaj dosti razmišljal o zvezdi drugače kot v povezavi z režimom, v katerem sem živel. Nekako kot pop ikona vzhodnega bloka z mamo Rusijo kot nosilko izkušnje revolucije na čelu. No, ko se mi je simbol nekoliko izkristaliziral v uvidu človeškega mikrokosmosa in principa življenja, mi je stvar postala zanimiva. Pentagram in število pet se mi začneta prepletati z mojimi umetniškimi ambicijami (pet sob, pet televizorjev, pet vpadnic, petletke …), moja zbirka pop ikon se medtem močno poveča in leta 96 z intenzivno predelavo, zdaj tako osovraženega simbola, zaključim skoraj stoletno obsesijo z idejo, ki se je materializirala z oktobrsko revolucijo, in se v naši ožji okolici končala s padcem berlinskega zidu.

Zvezda? petokraka kot simbol, ki je vezan na našo polpreteklo zgodovino, je likovno obdelana pop ikona – značka. Hkrati asocira in nostalgično predrami. Z odvzemanjem in dodajanjem likovnih prvin in elementov na sami podobi – zvezdi sem poizkušal preseči prvotno sporočilnost in namen. Če nas je izdala zgodovina, nam ravno tak odpor omogoča preživetje.

Razstavo posvečam vsem jakobincem, socialistom, anarhistom, umetnikom, ki so sodelovali v družbenih premikih.

LINK:  http://www.markokovacic.org/ljubeci_pogled/marko_zvezda.htm

Javka pri Rdeči Zvezdi

JAVKA PRI RDEČI ZVEZDI- razstava

Slovenci imamo poseben odnos do zgodovine, katerega najbolša ilustracija je izraz polpretekla zgodovina. Sliši se kot absurden pojem, kajti kako je lahko stvar zgolj pol pretekla. Obenem pa to dokazuje, da gledamo na zgodovino partikularno oz. iz nje pobiramo tisto, kar nam v sedanjosti ustreza za interpretacijo preteklih dogodkov. Gre za selektivno in neznanstveno uporabo dogodkov iz preteklosti. Pri tem smo priče ideološkemu konstruiranju zgodovine za določene politične cilje, ki se s tem spreminja v mitologijo.

Umetnik Marko Kovačič sestavlja, obnavlja in že vrsto let zbira različne objekte iz obdobja socializma. Predmete in vsebine združuje v “ready made” oblike, ki v sebi nosijo umetnikovo ter kolektivno zgodovino. Nenehna reciklaža spomina je nadgrajena z novo vsebino, ki ji umetnik doda skonstruiran pomen. S tem objektu ni vzeta njegova lastna identiteta, temveč je ob konstruiranju nove identitete potrjena njegova lastna bit. Z zavedanjem zgodovinske vloge predmeta se vzpostavi njegovo  obstajanje in nadgradnja identitete.

Temelnje razpoznavne značilnosti projektov Marka A. Kovačiča ostajajo vseskozi kompleksnost, interdisciplinarnost in polimedijskost. Meje med posameznimi praksami in govoricami so postale nepotrebne in so se izgubile . Kovačič uporablja metode, strategijo in postopke vseh mogočih praks, s čimer vzpostavi a ktiven in neposreden stik z gledalcem. To umetniško produkcijo bi lahko označili za sodoben, duhovit bricolage ( v nasprotju z ozko usmerjenostjo, strogo specializacijo in obvladovanjem samo enega metjeja(, v katerem umetnost ne govori v govorici preteklosti, temveč je kot virus, ki modificira vsa nadaljnja sporočila.

Muzej

MARKO A. KOVAČIČ – Zgodba o muzeju

Od nekdaj sem bil očaran z dedkovo zbirateljsko strastjo. Živel je v majhni hiški in poleg nje je stala drvarnica, in vsako leto nova drvarnica. V njih so se kopičili predmeti, ki jih je dedek nekoč našel, in za katere je bil prepričan, da jih bo še gotovo nujno potreboval. Kot otrok sem z vznemirjenostjo raziskoval te muzejčke uporabnih predmetov brez funkcije.

Zaradi političnega zaobrata iz socializma v demokratični kapitalizem je bilo v naši družbi potrebno obračunati s predmetnimi znamenji prejšnje dobe. Kar naprej ugotavljamo, kako smo v preteklosti živeli v iluzijah, in se zdaj v svetu spremenjenih vrednot ne znajdemo najbolje. Zdelo se mi je, da se moram na to odzvati. Zato sem hotel počistiti drvarnico svoje umetniške preteklosti. Moja pozicija ni nostalgična, vendar se zavedam, da sem čustveno in duhovno ujet v prostor, v katerem sem preživel mladost. Predmeti iz te nepovrnljive preteklosti so postali še bolj moji, ker predstavljajo minuli čas, s katerim sedanjost noče imeti več odnosa. Dobili so vlogo mojih osebnih relikvij, saj so odraz mojih idej in dobe, ki je nikoli več ne bom mogel doživljati na isti način. V mojem muzeju se družijo osebne mitologije in ideologije iz moje mladosti ter od dedka podedovana muzejska žilica, to je strategija shranjevanja zavrženih predmetov (nekatere od teh mojih relikvij so stare že 10, 15 let). Tisti predmet, ki v meni nekaj sproži, je izbrani predmet, shranim ga in šele čez nekaj časa se najdeni predmet preobrazi v umetniško delo. Ti najdeni predmeti so skoraj vedno deležni intervencij, so kot opredmeteni dnevnik, ki ga ne izpisujem s črnilom na papir, v zvezek, temveč s predmeti samimi in s posegi nanje. Včasih se te intervencije zgodijo takoj, včasih pozneje. Predmeti se ujamejo kot kamenčki mozaika z mojo zamišljeno podobo.

(M’ARS – Časopis Moderne galerije Ljubljana, letnik V/3,4 (1993), 28-29.)

LINKI: http://www.markokovacic.org/ljubeci_pogled/muzej.htm

http://www.ljudmila.org/kovacic/index.html